Arheološki park Emonska hiša

status:
izvedeno

datum:
2012

naročnik:
Muzej in galerije mesta Ljubljana

lokacija:
Ljubljana

tip:
kultura

bruto površina:
2052 m2

arhitektura:
studio stratum/arco d. o. o.
Polona Filipič
Peter Šenk
Marko Pretnar
Primož Špacapan

sodelavci:
gradbene konstrukcije: CBD d. o. o.

montažna streha:
DBS Mont d.o.o.

foto: Virginia Vrecl

INPUT: Naročnik je na obravnavani lokaciji Arheološki park Jakopičev vrt/Emonska hiša naročil izdelavo projekta za izvedbo za nadomestitev obstoječega neustreznega nadkritja nad mozaiki z novim sezonskim montažnim nadkritjem ter ureditev pohodnih površin z dostopi do arheoloških izkopanin ter urbano opremo.
Arheološki park je za obiskovalce odprt od pomladi do jeseni in dostopen s ceste Mirje. Zatečeno stanje je obiskovalcu omogočalo neposreden dostop do mozaikov, pri čemer je obstajala velika možnost poškodb le-teh. Zaščita mozaikov – montažna nadstrešnica – je bila prezentacijsko in tehnično neustrezna, saj je kot dvokapnica pri obiskovalcih ustvarjala napačno predstavo o obliki in dimenziji antične strehe. Poleg tega je bila premajhna, da bi pokrila vremensko najbolj občutljive ostaline – mozaike, zato je nastajala nepopravljiva škoda na dediščini. Pot za obiskovalce je tekla po sredi antične hiše, zato je bilo težko dobiti celostni občutek o antičnih ostalinah v parku. V parku ni bilo informacijskih tabel in potrebne infrastrukture za muzejske pedagoške dejavnosti. Poti za obiskovalce so bile speljane po terenu, v pretežni meri iz sipkih materialov, kar je onemogočalo dostop funkcionalno oviranim.

OUTPUT:
Kot najprimernejši pristop urejanja arheološkega parka je bil izbran infrastrukturni pristop zaradi več vidikov, ki se združujejo v definiciji trajnostnega razvoja. Ekonomski, družbeni in okoljski vidiki so z izbranim pristopom najbolj uravnoteženi, kar se je z idejnim projektom in njegovo izvedbo v čim večji meri prenašalo vse do detajla in izvedbe. Značilnost infrastrukturnega pristopa je tudi njegova lastna nereprezentativnost.
Ureditev infrastrukture arheološkega parka je bila zasnovana na način, ki odgovarja potrebam tako individualnih kot obiskovalcev v vodenih skupinah. Turistična infrastruktura je funkcionalno in oblikovno strukturirana glede na funkcionalne sklope in prostorske pogoje. Na samem vstopu v območje arheološkega parka je urejen vstopni plato z utrjenim peščenim nasutjem. Tu je locirana dvoprekatna kompozicija kovinskega zabojnika kontejnerja. V prvem prekatu so umeščene kemične sanitarije, drugi prekat pa je namenjen shranjevanju zaščitne in vzdrževalne opreme in naprav za arheološki park. Ovoj zabojnika služi tudi kot informacijski pano ob vstopu v park.
Pot obiskovalca od vstopnega platoja vodi po glavni montažni dostopni poti s pohodno površino iz prefabriciranih montažnih pohodnih panelov na kovinski podkonstrukciji, ki ne vzbuja povezave z nekdanjimi rimskimi potmi, njihovo materialnostjo in videzom, in ki vodi do območja z mozaiki in ga povezuje z drugim delom Emonske hiše na drugi strani nasipa. Na mestih, kjer je izvedena pohodna površina zaradi omogočanja dostopa gibalno oviranim osebam, je glede na potrebe izvedeno temeljenje s čim manjšim poseganjem v območje arheoloških izkopanin. Na dostopni in ogledni poti so pred pomembnejšimi arheološkimi točkami sistemsko umeščeni označevalni elementi – totemi ter klopi. Hkrati pa je zagotovljena tudi možnost dostopa z montažnimi stopnicami do nivoja izkopanin.
Na S strani arheoloških izkopanin poteka nekdanja (rimska) cesta, ki je ustrezno prezentirana z utrjeno peščeno površino. Za potrebe izvajanja pedagoških delavnic je v SV kotu ob tej poti umeščen arheopeskovnik.
Nad mozaiki Emonske hiše je za zaščito mozaikov in hipokavsta pred meteorno vodo in UV-sevanjem, v skladu s projektnimi pogoji ZVKDS, izvedeno nadkritje iz napetega platna in takšne oblike, ki ne vzbuja povezave z obliko strehe nekdanje rimske hiše. Sredinske in obodne podpore so v čim manjši meri znotraj območja izkopanin in izvedene brez temeljenja. Nadkritje mozaikov je izvedeno kot zaščitni začasni objekt – montažni šotor primernih višin glede na konfiguracijo terena in možnost odvodnjavanja, da voda ne bi povzročala škode in poškodb na mozaikih, nadkritje pa omogoča čim boljšo celostno prezentacijo arheoloških izkopanin.
Infrastrukturni pristop k urejanju arheoloških parkov je sistem dodajanja plasti, ki omogočajo informacijsko in bolj celostno dojemanje arheološke dediščine, s svojo umestitvijo in materialnostjo pa doda k atraktivnosti njene celovite prezentacije. Urejen in oživljen prostor postane del sodobne urbanosti ožjega in širšega območja mesta.

[BU] vznik/Koncept ureditve odraža upoštevanje obstoječega stanja, potek in lokacijo arheoloških ostalin, zahtevano območje nadkritja, želeno pot obiska ter prostor nadgrajuje z novo montažno streho in plastjo komunikacij, ki omogočajo celovitejšo percepcijo arheoloških ostalin.

[FW] tok/ Zasnova sledi želenemu usmerjanju obiska arheološkega parka, s čimer se obvladuje in nadzoruje večje število obiskovalcev in njihova komunikacija z vsebino. Izboljšana je dostopnost in uporabnost za različne ciljne skupine obiskovalcev.

[FX] fleksibilno/Zasnova montažnih pohodnih površin in strehe je z uporabo materialov in načinom izvedbe prilagojena specifičnim pogojem lokacije in potrebam uporabnika. Konstrukcijski sistem elementov je zasnovan modularno, je prilagodljiv in montažen/demontažen.

[M] modul/Konstrukcijski sistem montažnih pohodnih elementov, ograj, klopi in označevanja je zasnovan modularno, je prilagodljiv in demontažen.

[PI] priklop/Infrastrukturni pristop urejanja omogoča ohranjanje parka kot izrazito parkovne površine in kar najmanjše fizično poseganje v območje dediščine. Modularni elementi so zasnovani kot priključni elementi, ki se pripenjajo na osnovno konstrukcijo.

[PT] modul/Modularni montažni sistem pohodnih površin določa niz kompozicijskih pravil. Prav tako niz pravil določa organizacijo parka. Zasnova pohodne površine posebej in ureditev parka v celoti delujeta kot adaptabilna prototipa v dveh merilih.

[S] trajnostnost/Poseg v območje izkopanin je minimalen glede na zahtevan program. Infrastrukturni pristop urejanja ohranja, vključuje, izkorišča ter izpostavlja urbane arheološke parke trajnostno - ti postanejo del mesta, atraktorji v prostoru tokov in predvsem vsem dostopni.

[T] čas/Zasnova ureditve arheološkega parka omogoča spremembe v nepredvidljivi prihodnosti.